Sam v nočni izmeni. Upokojitve sodelavcev in počasni kadrovski postopki so pripeljali do minimalne kadrovske zasedbe v ReCO. Kar se mora, ni težko. Večer mineva presenetljivo mirno, kot mlademu operaterju mi po mislih begajo modrovanja starejših kolegov, češ, najbolj nevarne so mirne izmene, nikoli ne veš kaj se bo zgodilo. Razmišljanje prekine rezek zvok telefona, sočasno piskanje z opozorilom na več čakajočih klicev. "112, klic v si..." HALOOO, gasilci? Prometna nesreča, strašna nesreča, vozilo se je vžgalo, v njem so ljudje, avto gori... Preden klicatelj v paniki prekine mi še s težavo in močn povzdignjenim glasom uspe pridobit lokacijo dogodka. K sreči imam postopke ukrepanja in načrte aktiviranja v glavi, v 15 sekundah so aktivirane vse potrebne enote. Odgovorim še na vse ostale klice, vsi za isti dogodek. Minevajo minute... Gasilci sporočijo, da je ena oseba umrla na kraju, druga se bori za življenje. Kasneje izvem, da je preživela a njeno življenje visi na nitki. Kako bi bilo, če bi za aktivacijo potreboval samo nekaj sekund dlje? Kako bi...? Kaj če bi moral ravno na WC, kaj če bi se pred tem ukvarjal s klicem za kakšno mačko na drevesu, kaj če...? Kriki groze po vseh letih še vedno odmevajo v mislih.