Halo, jaz imam vsega dovolj, mi pove mlad glas. Kot glas mojih hčera. Kako dovolj? Pač dovolj, šola je problem, matematika, fizika, dovolj imam. Kje pa si? Na tirih. AML ne pokaže dobro. S sodelavcem se potihoma pogovarjava katero NMP in kam, ona je še kar na tirih. Prosim jo, da gre na drugo lokacijo, da se bova boljše slišala, proč od ropota. Reče OK in prekine. Kličem nazaj se oglasi in pove, da sedaj lahko govori. V ozadju sodelavec išče lokacijo, obvešča OKC in prometnika na železniški postaji, da upočasni promet in ga po potrebi ustavi.   Debatirava in debatirava, kupujem nam čas, njej in nama v centru. En vlak gre mimo. Še vedno se pogovarjava. Nekako jo prepričam, da mi pove kdo je, vsaj ime. Rad bi, da gre domov. K staršem, ki jo bodo vsak čas nestrpno čakali. Pravi, da bo poklicala sestro. Obljubi mi, da čez 5 minut pokliče nazaj. 5 minut je hitro mimo, kličem jaz. Ne oglasi se ona.... kdo je to? Kje je Špela? (ime je izmišljeno) Utripa sem imel čisto preveč... slabo sem predvideval, strah me je prevzel. Ženski glas mi pove, da je Špelina sestra, ona je ob njej, živa, gresta počasi nazaj na cesto, kjer so že reševalci in policisti. S Špelo ugotoviva, da je življenje lahko še lepo, da so taki padci del njega in se moramo pobrati ter iti naprej. Nekako sva se dogovorila, da čez dve leti pridem na njeno maturo. A bom res šel?