Zgodnje jutranje ure. Zmeden klic občana, da je dobil informacijo, da je njegova sorodnica v nekem kraju zapeljala z vozilom v vodo in ne more ven. Več informacij nima. Njen telefon je nedosegljiv. Skozi misli mi šine dikcija iz ene od zakonskih podlag za naše delo, ki gre približno tako: Če ima operater pomanjkljive podatke oziroma jih ne uspe pridobiti, ukrepa, kot da gre za glede na podatke realno najhujši možni scenarij. Takojšnja aktivacija več gasilskih enot na območju, obveščanje NMP, policije. Naj pošljejo čimveč patrulij na vse možne relacije. Vsem posebej poudarjeno, da točne lokacije NI. Podana zahteva za triangulacijo klica in tako zožanje območja iskanja. Zmedo poveča prejeta informacija s strani policije, ki dogodek postavlja v povsem drugo občino. Tudi tja napotimo enote. Vsi mrzlično iščejo, skupaj zlagamo drobce sestavljanke. Dobro uro traja, da triangulacija mobilnega operaterja potrdi prvotno javljeno območje. Bolj točna lokacija ni mogoča. Po več kot uri informacija ene od gasilskih enot, da so našli lokacijo in pričenjajo z reševanjem oseb iz vozila, ki je potopljeno v vodi. Golo naključje je botrovalo, da so to sploh našli na tako izjemno velikem območju. Pričnejo z oživljanjem mame in dojenčka. Prvi ni pomoči, drugega s čudežem pripeljejo na rob življenja. Potreben je prevoz v UKC, helikopterski prevoz ni mogoč. Kako skrajšati čas? Kako pomagati? S policisti se dogovorimo, da zaprejo križišča in vodijo pot, DARS prosim, da na cestninski postaji odprejo zapornice, vsaka sekunda šteje... Kljub rekordno hitri vožnji čez skoraj pol Slovenije je tokrat sekund bilo preveč. Nedolžna dušica, ki je komaj pričela živeti je izgubila bitko... Jeb...! Konec izmene, pot domov. Kako takšen dogodek pustiti za vrati znotraj službe?