Zgodnje jutranje ure. Zmeden klic občana, da je dobil informacijo, da je njegova sorodnica v nekem kraju zapeljala z vozilom v vodo in ne more ven. Več informacij nima. Njen telefon je nedosegljiv. Skozi misli mi šine dikcija iz ene od zakonskih podlag za naše delo, ki gre približno tako: Če ima operater pomanjkljive podatke oziroma jih ne uspe pridobiti, ukrepa, kot da gre za glede na podatke realno najhujši možni scenarij. Takojšnja aktivacija več gasilskih enot na območju, obveščanje NMP, policije. Naj pošljejo čimveč patrulij na vse možne relacije. Vsem posebej poudarjeno, da točne lokacije NI. Podana zahteva za triangulacijo klica in tako zožanje območja iskanja. Zmedo poveča prejeta informacija s strani policije, ki dogodek postavlja v povsem drugo občino. Tudi tja napotimo enote. Vsi mrzlično iščejo, skupaj zlagamo drobce sestavljanke. Dobro uro traja, da triangulacija mobilnega operaterja potrdi prvotno javljeno območje. Bolj točna lokacija ni mogoča. Po več kot uri informacija ene od gasilskih enot, da so našli lokacijo in pričenjajo z reševanjem oseb iz vozila, ki je potopljeno v vodi. Golo naključje je botrovalo, da so to sploh našli na tako izjemno velikem območju. Pričnejo z oživljanjem mame in dojenčka. Prvi ni pomoči, drugega s čudežem pripeljejo na rob življenja. Potreben je prevoz v UKC, helikopterski prevoz ni mogoč. Kako skrajšati čas? Kako pomagati? S policisti se dogovorimo, da zaprejo križišča in vodijo pot, DARS prosim, da na cestninski postaji odprejo zapornice, vsaka sekunda šteje... Kljub rekordno hitri vožnji čez skoraj pol Slovenije je tokrat sekund bilo preveč. Nedolžna dušica, ki je komaj pričela živeti je izgubila bitko... Jeb...! Konec izmene, pot domov. Kako takšen dogodek pustiti za vrati znotraj službe?

Sam v nočni izmeni. Upokojitve sodelavcev in počasni kadrovski postopki so pripeljali do minimalne kadrovske zasedbe v ReCO. Kar se mora, ni težko. Večer mineva presenetljivo mirno, kot mlademu operaterju mi po mislih begajo modrovanja starejših kolegov, češ, najbolj nevarne so mirne izmene, nikoli ne veš kaj se bo zgodilo. Razmišljanje prekine rezek zvok telefona, sočasno piskanje z opozorilom na več čakajočih klicev. "112, klic v si..." HALOOO, gasilci? Prometna nesreča, strašna nesreča, vozilo se je vžgalo, v njem so ljudje, avto gori... Preden klicatelj v paniki prekine mi še s težavo in močn povzdignjenim glasom uspe pridobit lokacijo dogodka. K sreči imam postopke ukrepanja in načrte aktiviranja v glavi, v 15 sekundah so aktivirane vse potrebne enote. Odgovorim še na vse ostale klice, vsi za isti dogodek. Minevajo minute... Gasilci sporočijo, da je ena oseba umrla na kraju, druga se bori za življenje. Kasneje izvem, da je preživela a njeno življenje visi na nitki. Kako bi bilo, če bi za aktivacijo potreboval samo nekaj sekund dlje? Kako bi...? Kaj če bi moral ravno na WC, kaj če bi se pred tem ukvarjal s klicem za kakšno mačko na drevesu, kaj če...? Kriki groze po vseh letih še vedno odmevajo v mislih.

Kot ste verjetno seznanjeni, smo imeli 19.2.2024, na Salauminesu 10a v Trbovljah, zelo zahteven in kompleksen požar v večstanovanjskem objektu. Na tem mestu se zahvaljujem vsem operaterjem (dispečerjem) in dežurni izmeni v ReCo Trbovlje, za vso strokovno in srčno podporo pri obvladovanju zahtevne intervencije. Zopet se je pokazalo, da brez suporta oz. podpore ReCo-ja, delo na terenu ni mogoče opraviti v skladu z navodili, ki nam jih določa ZVNDN. S hitrim aktiviranjem ustreznih reševalni enot in dajanjem ustreznih navodil stanovalcem s strani ReCo Trbovlje, da naj na balkonih počakajo prihod gasilcev in postavljanjem mokrih krp pred vhodna vrata, ki preprečijo prehod dima, smo se izognili še hujšim posledicam. Vseeno je bilo deset oseb odpeljanih v SB Trbovlje, vendar na srečo brez hujših posledic. Delo operaterjev v ReCo-jih ni samo dvigovanje slušalk, kot se jim očita, ampak je delo, ki zahteva ogromno širino, iznajdljivost, kajti dve intervenciji si nista povsem enaki. Potrebno je poznavanje dela  različnih reševalnih enot na terenu, da si operater v ReCo v svoji glavi ustvari neko sliko, kaj se na terenu dogaja. Prav tako je zelo pomembno poznavanje terena sploh v ReCo-jih, kjer prevladuje ruralno območje. Spoznavanje terena ni mogoče opraviti v delovnem času, zato se operaterji v svojem prostem času na različne načine spoznavajo s terenom kjer delujejo. Težko je namreč napotiti reševalne enote na kraj, kjer ni hišne številke, če vsaj približno iz opisa lokacije ne znajo razbrati, kje je pomoč potrebna. Še bi lahko naštevali kako širok je spekter nalog, ki jih operaterji v ReCo-jih opravljajo, vendar bom izpostavil eno, da smo reševalne enote, »slepe in gluhe« brez operaterjev v ReCo.

Na pomoč!

Halo, jaz imam vsega dovolj, mi pove mlad glas. Kot glas mojih hčera. Kako dovolj? Pač dovolj, šola je problem, matematika, fizika, dovolj imam. Kje pa si? Na tirih. AML ne pokaže dobro. S sodelavcem se potihoma pogovarjava katero NMP in kam, ona je še kar na tirih. Prosim jo, da gre na drugo lokacijo, da se bova boljše slišala, proč od ropota. Reče OK in prekine. Kličem nazaj se oglasi in pove, da sedaj lahko govori. V ozadju sodelavec išče lokacijo, obvešča OKC in prometnika na železniški postaji, da upočasni promet in ga po potrebi ustavi.   Debatirava in debatirava, kupujem nam čas, njej in nama v centru. En vlak gre mimo. Še vedno se pogovarjava. Nekako jo prepričam, da mi pove kdo je, vsaj ime. Rad bi, da gre domov. K staršem, ki jo bodo vsak čas nestrpno čakali. Pravi, da bo poklicala sestro. Obljubi mi, da čez 5 minut pokliče nazaj. 5 minut je hitro mimo, kličem jaz. Ne oglasi se ona.... kdo je to? Kje je Špela? (ime je izmišljeno) Utripa sem imel čisto preveč... slabo sem predvideval, strah me je prevzel. Ženski glas mi pove, da je Špelina sestra, ona je ob njej, živa, gresta počasi nazaj na cesto, kjer so že reševalci in policisti. S Špelo ugotoviva, da je življenje lahko še lepo, da so taki padci del njega in se moramo pobrati ter iti naprej. Nekako sva se dogovorila, da čez dve leti pridem na njeno maturo. A bom res šel?