Božični večer. Mir, spokoj. V kotu postavljena novoletna jelka edina osvetljuje prostor ReCO in pričara vsaj nekaj vzdušja doma. Kako rad bi bil danes zvečer doma. Z družino. Ampak služba je služba. K sreči ni veliko klicev in vse kaže, da bo vsaj božični večer res miren. Zazvoni telefon. Majhen fantek v neki mešanici tona glasu, ki meji na zadihanost in šaljivost izjavi besedno zvezo, ki jo najbolje razumem kot "Dedek Mraz". Kaj več ne uspem izvedeti od njega. Klic diši po nagajivi potegavščini a notranji občutek mi ne da miru. Ponovno poslušam posnetek. Takrat je to bilo še mogoče. Ponovno isto, le da v ozadju zaznam čuden zvok, ki mi je znan kot gasilcu. Sliši se kot prasketanje ognja. Po stacionarni številki v imeniku najdem naslov. Na kraj pošljem gasilce. Po nekaj minutah me kliče poveljnik in sporoči, da gre za požar mansarde, v kateri sta bila ujeta otrok in njegov dedek, slednji nezavesten. Vzrok najverjetneje novoletne lučke. Oba sta rešena in ju že reševalci oskrbujejo, Vse bo popolnoma v redu. Dedek mraz? Krut opomnik da je vsak klic treba vzeti skrajno resno, kot so me naučili že upokojeni operaterji!